Cerkev sv. Antona

3 km, 5 min vožnje, 10 min hoje
GPS/ 46°23’04.1″N 15°17’19.9″E
Stik/ 041 762 789 (*)
Čas ogleda/ 45 min (z vodnikom), 30 min (brez vodnika)

V bližini kraja Vitanje, na rahli vzpetini ob cesti proti Breznu, stoji cerkev sv. Antona. V stenah prezbiterija sta še ohranjeni dve gotski okni. Na zunanjem delu baročnih kapel je prav tako še vidna arhitekturna poslikava. Zvonik in zahodna stran cerkve sta neogotska, iz česar lahko sklepamo, da je bila večkrat prezidana in dozidana. Trenutno je zaščitena z varstvenim režimom II. stopnje. Od maja do julija 2011 je bila streha na novo prekrita s skrilavcem, obnovljena je bila dotrajana fasada. V letu 2012 je bila izvedena elektrifikacija notranjščine. V prezbiterij in obe kapeli so namestili obnovljene odslužene historične lestence. Za cerkveni zvonik pa so nov zvon ulili v nemškem mestu Passau. Bogoslužje, vedno dobro obiskano, se tukaj izvaja petkrat letno.

Čeprav je glavni oltar posvečen sv. Jerneju, se cerkev imenuje po sv. Antonu, zaščitniku živali, ki ga najdemo na stranskem oltarju. Ljudje se mu priporočajo za zdravje živine in domačih živali.

V cerkvi je razstavljen plašč ameriške letalske bombe iz 2. sv. vojne, na katerega so zvonili skoraj 60 let.

Uniq.si

Cerkev sv. Marjete

7 km, 12 min vožnje
Stik/ Cerkvico vam odprejo lastniki najbližje kmetije.

Cerkev sv. Marjete v Spodnjem Doliču je bila prvič omenjena v drugi polovici 16. stoletja. Kot zanimiv primer gotske tradicije je bila sezidana iz starega materiala in pokrita s skrilavcem. Na zahodni strehi lahko vidite njen baročni portal. Znotraj je cerkev majhna, večino prostora zasedejo klopi in oltarji. Veliki in dva stranska oltarja so dobro ohranjen primer zlatih oltarjev iz 17. stoletja. Bogoslužje je tu le dvakrat letno, a se takrat v cerkvi zbere precejšnje število ljudi.

V zvoniku so še trije prvi zvonovi, najpomembnejši je mali bronasti zvon iz 15. stoletja. Sv. Marjeta je pomemben spomenik in zato obravnavana z varstvenim režimom I. stopnje.

Če se peljete iz Vitanja proti Spodnjemu Doliču, pri gostilni „Na klancu“ zavijete levo, nato v prvem križišču desno, tu boste zagledali kmetijo (po domače Lošpergar) in tik ob robu gozda cerkvico sv. Marjete.

Na starih nemških zemljevidih najdemo njeno drugo ime: „Sv. Marjeta na jezeru“. Po pripovedovanju starejših naj bi tu nekoč zares bilo jezero. To je le še ena od zgodb, ki se povezujejo z današnjim grbom Občine Vitanje, v katerem najdete tri školjke.

Uniq.siUniq.si

Eko kmetija Brodej in etnološki muzej

4,5 km, 10 min vožnje
GPS/ 46°23’56.0″N 15°15’35.0″E
Stik/ 031 263 673
Čas ogleda/ 1 ura – 1,5 ure (odvisno od dodatne ponudbe, pogostitve)

Odpiralni čas: po dogovoru.

Ekološka kmetija Brodej ter njen etnološki muzej, ki je nastal izpod delovnih rok skrbnega gospodarja, sta zagotovo vredna ogleda. Pri njih si lahko potešite lakoto z njihovimi ekološko pridelanimi živili, predvsem različnimi, doma pečenimi vrstami kruha, žejo pa prepodite z domačim jabolčnikom. Otroci si lahko ogledajo domače živali ali pa se preprosto podijo po velikem posestvu kmetije Brodej.

Uniq.siUniq.siUniq.siUniq.si

Beškovnikova kašča

7 km, 10 min vožnje
GPS/ 46°24’11.9″N 15°19’15.3″E
Stik/ 041 851 451 (Roman Kotnik), 031 629 194 (*)
Čas ogleda/ 45 min – 2 uri (odvisno od sestave ponudbe – možnost vodenega ogleda, malice, igrane predstavitve z živo glasbo)

Na južnem pobočju Pohorja, v zaselku Hudinja, se nahaja kulturno-etnološki spomenik Beškovnikova kašča. Kmetija s kaščo leži pod cerkvijo sv. Vida. Kašča je dvonadstropna stavba, zgrajena 1814. leta. Kletni del je zgrajen iz kamna, pritlični pa v celoti iz lesa. Kot poseben tip „vrhkletne“ kašče še vedno ohranja svojo prvotno podobo. Kašča je bila namenjena shranjevanju mesa in žita, za kar jo delno uporabljajo tudi danes. Prvotno namembnost danes dopolnjuje stiskalnica za sadje. Zaradi dobre ohranjenosti so potrebna le tekoča vzdrževalna dela, za kaščo pa je odrejen varstveni režim I. stopnje. Skupaj z lesenim poslopjem poleg same kašče je to res poseben spomenik, vreden ogleda.

Zaradi izrednega zanimanja med tujimi gosti je pred nekaj leti avstrijski državljan hotel kupiti kaščo, jo s helikopterjem prepeljati v svoj kraj, jo tam obnoviti in pokazati turistom.

Domačini se seveda zavedajo pomembnosti te spomeniško zaščitene stavbe in so poskrbeli, da jo še vedno najdete na njeni izvorni lokaciji.

Cerkev Matere Božje na Hriberci

središče kraja
GPS/ 46°22’54.9″N 15°17’49.7″E
Stik/ (03) 5775 057 (Božo Zlodej)
Čas ogleda/ 45 min (z vodnikom), 30 min (brez vodnika)

Cerkev Matere Božje, ki se zaradi deljenega bogoslužja imenuje tudi “letna cerkev” (v njej so maše od velike noči do 1. novembra), je bila postavljena na tedaj še nepozidanem griču nad trgom, Hriberci, ki obvladuje vso kotlino in se še danes kaže kot krona nad širokim vencem trških in vaških hiš ob vznožju vzpetine. Pozidana je bila v letih 1747-1754 v baročnem slogu. Freske, pa tudi ostala barvna prepojenost sten in obokov še poudarijo baročni videz prostora.

Glavni oltar je velik in lep primer baroka iz leta 1770. Pripisan je Janezu Juriju Mersiju. Orgle so bile cerkvi dodane v letih 1803-1870.

Danes obe cerkvi, cerkev Matere Božje na Hriberci in cerkev sv. Petra in Pavla, enakovredno tvorita župnijo. Za obe cerkvi je odrejen varstveni režim I. stopnje. V letu 2016, ob 250. obletnici posvetitve, so bila na hriberški cerkvi opravljena obsežna obnovitvena dela.

Uniq.siUniq.si

Vila Svitanje

središče kraja
GPS/ 46°22’54.7″N 15°17’42.0″E
Stik/ 031 538 841 (Milan), 031 237 809 (Andraž), svitanje@gmail.com
Čas ogleda/ 3o min – 1 ura (odvisno od dodatne ponudbe in vodenja)

Odpiralni čas: po dogovoru.

Ne vemo natančno, kdaj je bila hiša, danes poimenovana Vila Svitanje, sploh zgrajena, domnevno med leti 1937 in 1939. Moderna in velika hiša za tisti čas je bila last premožne vitanjske družine Pikl. Med 2. svetovno vojno ni v njej stanoval nihče, Piklovi so zaradi svojih nemških korenin zapustili kraj, a so se lahko v hišo vrnili po vojni, čeravno v njej niso nikoli prebivali, ampak le hodili na popoldanski počitek ali nočno spanje. Zraven je namreč stala še ena hiša, pa hlev ter lesna trgovina. Zaradi velikosti hiše ter njenih posebnosti so jo sami imenovali “vila”.

Leta 2013 je bila delno obnovljena in v njenem pritličju se zdaj nahaja info točka Vitanja. Tukaj si lahko ogledate širok nabor zgodovinskih fotografij Vitanja, starinsko pohištvo in ostalo rustikalno opremo, večinoma s konca 19. in začetka 20. stoletja. Lahko si ogledate izvirne izdelke domače obrti, pobrskate po spominkih, organizirate ogled Vitanja s turističnim vodnikom …

V Vili Svitanje boste našli odlično izhodišče za celovito spoznavanje Vitanja.

Vitanje_Info-0003aVitanje_Info-0006aVitanje_Info-0004aVitanje_Info-0001a

Staro trško jedro Vitanja

Staro trško jedro viri prvič omenjajo leta 1306. Trg je lijakaste oblike in je včasih premogel obzidje, pri katerem so bila z zgornja vrata pri mostu čez Hudinjo in spodnja vrata pri kasnejši, še danes stoječi stavbi stare (nemške) šole. Ob zunanjem delu naselja prevladujejo pritlične hiše, ob glavni ulici so strnjene eno in dvonadstropne. Slemena streh večinoma potekajo vzporedno z ulico. Klasicistična pročelja izvirajo iz 19. stoletja, ko je gospodarstvo v kraju najbolje uspevalo.

Župnijska cerkev sv. Petra in Pavla

središče kraja
GPS/ 46°23’01.7″N 15°17’50.1″E
Stik/ (03) 577 51 11
Čas ogleda/ 45 min (z vodnikom), 30 min (brez vodnika)

Najodličnejši kulturni spomenik na Vitanjskem je prav gotovo cerkev sv. Petra in Pavla, imenovana tudi “zimska cerkev”, saj se v njej izvaja bogoslužje od praznika vseh svetnikov (1. november) do velike noči.

V pisnih virih se kot sedež župnije omenja šele leta 1296, vendar je prvotna cerkev nastala že okoli 250 let prej. Osnova sedanje cerkve je iz 13. stoletja, grajena v romanskem slogu, ki so mu v 15. stoletju dodali gotski videz. Vsi kasnejši novi elementi na zunanjščini pa ne morejo izbrisati vtisa starinskosti. Freske s svojo govorico pripovedujejo o mojstrih, ki so že pred več kot pol tisočletja našli pot v ta skriti kot v naročju Pohorja ter tukaj zapustili pričevanja svoje ustvarjalnosti.

Vsa cerkev je bila leta 1930 strokovno obnovljena. V letih 1971 in 1972 je bila obnovljena notranjost.

V notranjosti najdete štiri oltarje iz 60. let 17. stoletja, ki predstavljajo pravi biser renesančnega rezbarstva s slikami iz istega obdobja.

 

Stari grad / »Spodnji grad« / »Goležev grad«

30 min hoje

Na strmi vzpetini na levem bregu Hudinje, ob vhodu v sotesko, je nekoč stal mogočen kamnit grad, ki naj bi ga krški škofje pozidali v zgodnji romanski dobi, domnevno že v poznem 11. stoletju. Kot Castrum (grad) Weitenstein (ime po rodbini vitanjskih vitezov – tedanjih gradiščanov) se je grad omenjal že v letu 1140. Leta 1201 je bil v potresu poškodovan, a so ga obnovili. Do 1413 so ga dokaj samostojno upravljali vitanjski vitezi, nato pa kaštelani s sosednjega, “Novega gradu”. Kaštelani so bili vojaški poveljniki trdnjav ali gradov, grajski oskrbniki, upravitelji. Leta 1413 se je tako omenjal Jošt Wegen, leta 1424 Andrej Žusemski ter leta 1428 Jošt Soteški, ki je bil tedaj vazal celjskega grofa Hermana.

Jošt Soteški je čuval preganjano Veroniko Deseniško in jo po Hermanovem naročilu 17. oktobra 1428 utopil, čeprav jo je sodišče oprostilo kazni.

Danes so ostale od tega nekdaj mogočnega gradu ostale le še razvaline, z vrha katerih se vam Vitanje odpre kot na dlani.

Dolina Rakovec

12,5 km, 23 min vožnje, 8,6 km, 2 uri 15 min hoje
Stik/ Več informacij dobite v KSEVT ali na info točki Vila Svitanje.

Vasica Rakovec je včasih predstavljala gospodarsko in izobraževalno središče južnega pohorskega podeželja. Leži v majhni globeli med Ovčarjevim vrhom (1219 m) in planoto Rakovec (1216 m) na nadmorski višini preko 1000 m, le kratko razdaljo od smučarskega centra Rogla.

V Rakovcu nikoli niso imeli svoje cerkve ali pokopališča, tudi takrat ne, ko je vas štela preko 200 ljudi. Imeli pa so svojo osnovno šolo, postavljali so se z gosposko hišo, imenovano „Hernhaus“. Tam je zgrajen tudi prvi večstanovanjski objekt v Sloveniji, ki leži nad 1000 m nadmorske višine – t.i. “Haus.” Kljub temu, da so se prebivalci Rakovca v glavnem ukvarjali s predelavo lesa in „glažutarstvom“ (steklarstvom, veliko izdelkov je bilo namenjenih prav za cesarski dvor na Dunaju), pa je grof Thurn v drugi polovici 19. stoletja pričel uporabljati naravne danosti za svoj oddih. V ta namen je uredil čudovite sprehajalne poti, posipane z belim peskom ter obdane s pušpanom in rožami.

Po drugi svetovni vojni je zemljišče prešlo v družbeno last in je služilo le predelavi lesa. Počasi se je povpraševanje po lesu začelo zmanjševati. Ljudje so se zaradi boljših življenjskih razmer in lažjega zaslužka v industrijskih obratih začeli seliti v dolino. Še v šestdesetih letih je bilo v Rakovcu življenje; vse do leta 1979 je delovala osnovna šola.

Rakovec obdajajo vzorno negovani gozdovi, odlikuje pa ga izjemno ugoden položaj in klima, ki jo prepoznavajo in doživljajo tudi naključni obiskovalci in pohodniki. Po srečanju s to dolino vedo povedati o izjemnem občutku umirjenosti, posebni energiji, povezanosti z naravo in s samim seboj.